Zelo zanimivo je, kako smo kot odrasli ves dan ujeti v obveznosti in telefone ter neprestano nekam hitimo, medtem ko se otroci ustavijo že zaradi luže ali kamna ali pa jih očara metulj. Prav v tem se kaže velika razlika med odraslim in otroškim pogledom na svet.
Odrasli pogosto razmišljamo o naslednjem, medtem ko otrok ne potrebuje vedno več stvari, temveč predvsem več prisotnosti. Konec koncev otroci iščejo občutek varnosti in pozornosti, bližino ter zagotovilo, da so slišani in opaženi. Tako lahko otroci spremenijo svojega starša prav zato, ker ne zahtevajo popolnosti, ampak več spontanosti, več smeha v vsakdan in drugačen občutek časa ter doma. Otroku so pomembne majhne stvari, kot sta skupna igra in poslušanje brez hitenja. Pomemben je tudi občutek bližine, trenutki brez telefonov in drugih motenj pa so še toliko bolj dragoceni. Na tak način lahko otroci spremenijo tudi odraslo osebo: prinesejo več počasnosti, več opazovanja trenutkov in manj občutka, da mora biti vse popolno. Pa vendar želi večina staršev otroka ves čas popravljati in usmerjati, zato pozabijo poslušati in so premalo spontani, ker si želijo organizirati vsak dan.
Pomembno je, da se vsak starš zaveda, da otrok ni projekt in da ne obstajata popoln urnik ali seznam pravil, saj otrok najbolje raste skozi odnos in občutek sprejetosti. Najbolj si zapomnijo preproste trenutke.