Simptomi za tinitus so različni
Pojem tinitus pomeni stanje, pri katerem posameznik zaznava zvoke, čeprav zunanji vir zanje ne obstaja. Najpogosteje se kaže kot piskanje, šumenje, brenčanje, žvižganje ali utripanje v enem ali obeh ušesih.

Po ocenah se s tem pojavom vsaj občasno sreča velik del populacije, pri nekaterih pa postane kroničen. Prav zato je pomembno, da razumemo, kaj je tinitus, zakaj nastane in kako se z njim soočamo. Sam po sebi ni bolezen, temveč le simptom. Najpogosteje je povezan z okvaro sluha, zlasti zaradi dolgotrajne izpostavljenosti hrupu. Glasna glasba, delo v hrupnem okolju ali nenadni močni zvoki lahko poškodujejo slušne celice v notranjem ušesu. Poleg tega se lahko pojavi tudi zaradi starostnih sprememb sluha, vnetij ušesa, nabiranja ušesnega masla, poškodb glave ali vratu ter nekaterih zdravil. Pri tem ima pomembno vlogo tudi živčni sistem. Zvok, ki ga oseba sliši, ne nastaja v ušesu, temveč v možganih, kjer pride do motenj pri obdelavi slušnih signalov. Stres, tesnoba in utrujenost lahko tinitus še okrepijo, saj vplivajo na zaznavanje in toleranco zvokov. Mnogi opažajo, da je izrazitejši v tišini, še posebej ponoči, ko ni zunanjih šumov, ki bi ga prekrili. Simptomi pa se razlikujejo od posameznika do posameznika. Pri nekaterih je blag in občasno prisoten, pri drugih pa stalen in zelo moteč. Dolgotrajen tinitus lahko povzroča težave s spanjem, koncentracijo in razpoloženjem, v hujših primerih pa vodi tudi v tesnobo ali celo depresijo. Zato je pomembno, da se ob vztrajnih težavah poišče strokovna pomoč. Zdravljenje je odvisno od vzroka.
V nekaterih primerih se stanje izboljša, ko se odpravi osnovni problem, na primer vnetje ali zapora ušesa. Kadar pa postane kroničen, se uporabljajo različni pristopi za lajšanje simptomov. Med njimi so slušni aparati, zvočna terapija, sprostitvene tehnike in vedenjska terapija, ki pomaga pri obvladovanju stresa in odziva na zvok. Čeprav zanj ni univerzalnega zdravila, lahko z ustreznimi ukrepi mnogi dosežejo znatno izboljšanje.








