Oznaka: reševanje partnerskih težav

Nisva bila na robu. Nisva se sovražila. A nekaj med nama se je začelo izgubljati. Pogovori so postajali površni, bližina redkejša in vsak dan je bilo lažje ostati tiho, kot odpreti temo, ki bi lahko vodila v prepir. Dolgo sva odlašala, si govorila, da je to samo faza, da bo minilo. Pa ni.

Potem sem nekega večera predlagala: kaj če bi poskusila nekaj, kar ne počneva vsak dan? Partnerska terapija. Sprva je bil zadržan. Tudi jaz sem bila. A odločila sva se, da poskusiva, čisto brez pričakovanj, brez zamer.

Prvič, ko sva sedla pred terapevtko, je bilo čudno. Ne veš, kaj lahko poveš, kje je meja. A sčasoma se je začelo odpirati nekaj, kar je bilo dolgo nazaj potlačeno. Slišala sva drug drugega na nov način. Brez ponosa, brez obrambnih mehanizmov.

Partnerska terapija nama ni rešila zveze v smislu filmskega obrata. Nama je pa vrnila spoštovanje, prostor za ranljivost in orodja, s katerimi se zdaj bolje razumemo, tudi takrat, ko ni vse idealno. In včasih je prav to največ.

Ena največjih prednosti, ki nama jo je prinesla partnerska terapija, je bilo razumevanje, da ni problem v tem, da imava različna mnenja, ampak v tem, kako se z njima spopadeva. Prej sva se vsak po svoje umikala. Jaz sem molčala, on je bil v tišini jezen. Terapevtka nama je pomagala prepoznati te vzorce in jih razbiti, korak za korakom.

Naučila sva se poslušati. Zares poslušati, ne le čakati na trenutek, ko lahko odgovoriva. Ugotovila sva, kako pomembno je, da si dava prostor tudi za neudobna čustva, ne da bi drug drugega takoj sodila. Ni bilo enostavno. Včasih sva domov prišla še bolj tiha kot prej. A hkrati sva čutila, da delava nekaj pomembnega.

Danes se še vedno kdaj skregava. Ampak znava se tudi ustaviti in vprašati: Kako se počutiš? ali Kaj si v resnici želel povedati? In to je nekaj, česar na začetku nisva znala.

Partnerska terapija ni bila najina zadnja možnost, bila je nova pot. In midva sva po njej stopila, vsak s svojim tempom, a skupaj. To je bilo najpomembnejše.