Prejšnji teden bi moral moj oče igrati pomembno nogometno tekmo za veterane, na katero se je pripravljal že več tednov. Ekipa je po dolgih letih končno dobila priložnost, da se prebije v finale občinskega prvenstva, zato je bilo vzdušje v ekipi izjemno napeto in polno pričakovanj.
Oče, ki je v mladosti igral nogomet in je to strast ohranil vse do danes, je bil še posebej navdušen, saj mu veteranske tekme predstavljajo način, da ostane aktiven in povezan s prijatelji iz mladih dni. A tik pred tekmo se je zgodilo nekaj nepričakovanega, pojavila se je putika, ki mu je preprečila igranje. To pa je bolezen, putika namreč, ki povzroča močne bolečine v sklepih, najpogosteje v palcu na nogi. Pri očetu je prvič pojavila pred nekaj leti, vendar nikoli v tako hudi obliki. Le dva dni pred tekmo je začel čutiti nelagoden pritisk v stopalu. Sprva je misli, da gre za običajno utrujenost, saj je tisto jutro opravil daljši trening. Toda že naslednje jutro je komaj stopil na nogo. Palec mu je zatekel, bil je rdel in vroč, bolečina pa tako močna, da je komaj hodil, kaj šele tekel. Mama ga je takoj odpeljal k zdravniku, kjer je potrdil, da je to putika in gre za akutni napad. Predpisal mu je zdravila in priporočil počitek, hlajenje ter dvignjen položaj noge. Še posebej mu je izrecno odsvetoval kakršenkoli napor, saj bi se stanje lahko še poslabšalo. Oče je bil razočaran, ker je vedel, kako pomembna je tekma za ekipo, pa tudi zase je čutil veliko žalost, ker se je pripravljal ves čas in si žele ekipi pomagati do zmage.
Na dan tekme je doma sedel na kavču, nogo pa je imel povito in dvignjeno. Ko je gledal telefon, poln sporočil podpore soigralcev, ga je stisnilo pri srcu, vendar je vedel, da nima izbire. Ekipa je sicer igrala dobro, a je na koncu žal izgubila za en gol. Soigralci so mu po tekmi povedali, da jim je zelo manjkala njegova izkušenost in mirnost na igrišču. Čez čas je putika popustila in že se je začel pripravljati na nove tekme.